Nekaj čarobnega je v slovenskih gozdovih, s čimer bi se strinjali tudi gospodarji prostranih labirintov, medvedje. Število teh se je v Sloveniji v zadnjih letih namreč še povečalo, zato je svarilo pred njimi še kako na mestu. Če jih iz pravljic poznamo kot dobrodušne in okorne pojave, ki se najraje sladkajo z medom, v resničnem življenju človeku predstavljajo realno grožnjo. Zlasti na Krimu so srečanja z medvedi dokaj pogosta, zato vam svetujemo, da pri pohajkovanjih po gozdu nase opozarjate s hrupom. Stopajte tako, da vam pod nogami šumi listje, pokajo veje in škrta kamenje, koristno pa združite s še prijetnejšim in na poti do cilja veselo prepevajte. 

Če se vam kljub temu nasmehne sreča - navsezadnje so le redki tisti, ki so medveda videli v živo v svojem naravnem okolju -, ostanite mirni. Najbolje je obstati ter se nato začeti počasi in mirno umikati. Vedeti moramo, da imamo opravka z bitjem, ki ni napadalno, če le se ne čuti ogroženega. Medvedka včasih skuša človeka od nadaljnjega približevanja odvrniti z zastraševalnim pristopom, renčanjem in rjovenjem. Kljub takemu obnašanju medved ne bo prešel v pravi napad, če ga k temu dodatno ne izzove ravnanje, ki ga dojame kot napadalnega. Zato previdno, če je vaš spremljevalec pes: ob pasjem laježu  medved namreč nagonsko pričakuje hujšo nevarnost.

Medved človeka nikoli ne napade zaradi lakote ali hudobije, pač pa samo v stiski, ko se počuti skrajno ogroženega. Če ste se znašli v situaciji, ko medved prične z napadom, se naredite mrtvega. Lezite na trebuh in z rokami zavarujte glavo (pa če se sliši še tako strašljivo). Pri tem se ne premikajte, tudi če se vas, v tem primeru ga lahko poimenujemo zver in ne več medved, dotika. V vsakem primeru pa ne pričnite teči ali plezati. V obeh veščinah je medved dva do trikrat spretnejši.

Če vas medved ni opazil, je najbolje, da počakate, da nemoteno nadaljuje svojo pot, nato pa odidite v nasprotno smer... prijateljem hiteti pripovedovati o neprecenljivem srečanju.