Če se iz kakršnih koli razlogov znajdemo v brezizhodnem položaju (npr. zdrs s poti na skalno polico ali melišče, s katerega se ne moremo premakniti itd.), kličemo na pomoč. Seveda najprej preverimo GSM signal in če imamo srečo, dokaj elegantno rešimo svojo zagato. V kolikor prenosni aparat odpove, nam preostane uporaba mednarodnih znamenj v sili, ki so običajno v rabi in je tako verjetneje, da nas bodo drugi pravilno razumeli. Zato je dobro, da jih poznamo, vsaj tiste najosnovnejše.

Svetlobne in zvočne signale oddajamo šestkrat na minuto v enakih presledkih. Znake oddajamo, dokler ne dobimo odgovora, pa tudi kasneje, da nas reševalci lažje najdejo. Odgovor so trije znaki na minuto v enakih presledkih. Razširjena, predvsem na morju, a tudi v hribih, je Morsova abeceda z znakom SOS (. . . - - - . . . ) – kar pomeni 3 kratki, 3 dolgi in spet 3 kratki znaki. Znake oddajamo z zvočnim ali svetlobnim signalom. Pri tem so dobrodošle piščalka, rdeče zastavice, sveče, ponjave itd.

Če pri roki nimamo nič od naštetega, nam še vedno ostane vpitje in mahanje. Lahko pa zakurite ogenj in s tem najhitreje opozorite nase. Podnevi ga kurite z vlažnimi vejami in listjem, da bo oddajal čim več dima, ponoči pa svetlobe, kar dosežete s kurjenjem suhega dračja, brinja ali smrečja. Dogovorjen znak za pomoč so trije ognji, razvrščeni v ravni vrsti.