Do vrha hribčka smo premagali 329 mestoma zložnih ter spet drugje strmih metrov nadmorske višine. Na vrh smo prispeli točno opoldne, na kar so nas opozorile gasilske sirene. Slaba ura hoda po uhojeni planinski poti, ki se vije tudi prek travnatih senožet, od koder smo imeli najlepši razgled na skale Ospa in Mišje peči, Socerb in sosednji Trst, je bila zaznamovana predvsem z norimi downhill kolesarji, ki se jih moraš pošteno paziti, da te slučajno ne zradirajo s poti. Precej adrenalinsko. Tudi za nas planince.
Prvi letošnji hribski izlet
Ker se je najmlajši član ekipe odrezal presenetljivo dobro in je v projektu »prvi letošnji hribski izlet« sodeloval več kot vzorno, smo jo iz Ospa mahnili še do ankaranskega školjčišča. Uživancija sto na uro. Do Ankarana in pri gostilni Sv. Katarina na levo do kampa. Kot da bi nekdo pozabil na tale košček Obale. Precej neugledno, a ravno zato toliko bolj zanimivo. Pokopališče školjk. Tiho, mirno, samo galebi so tulili in brila je burja. Ob ograji koprske luke. Ob izteku desnega rižanskega rokava v morje. Precej obskurno vse skupaj. Ampak totalno romantično.
Kratek, a sladek izlet.
Kaj je lepšega, kot storiti nekaj dobrega za svoje telo, se povzpeti na hrib, ki nagradi s prekrasnimi razgledi vse do Dolomitov in se nazaj grede ob morju posladkati s sladoledom in prgiščem školjk, ki te doma še dolgo spominjajo na dan kot iz sanj. Ker življenje je lepo. Le živeti ga ne smemo pozabiti.