Tinjan in školjčišče

TINJAN

Do vrha hribčka smo premagali 329 mestoma zložnih ter spet drugje strmih metrov nadmorske višine. Slaba ura hoda po uhojeni planinski poti, ki se vije tudi prek travnatih senožet, od koder smo imeli najlepši razgled na skale Ospa in Mišje peči, Socerb in sosednji Trst.

Predlog za izlet

Marec je veljalo proslaviti kot se to zagre za prvi pomladni dan (ignoriramo koledarski začetek, nam se pomlad v glavah začne z marcem in pika). Načrtovane aktivnosti so padle v vodo in ni nam preostalo drugega, kot da na hitro spremenimo plane. Klik, klik, halo, halo in že se peljemo proti Primorski. Destinacija: Tinjan. Parkirali smo na privat parkirišču Turistične kmetije Vovk v Ospu. To je ena nam najljubših primorskih vasic. Verjetno gre za sentimentalnost, saj sicer, poleg dejstva, da gre za eno najstarejših slovenskih naselbin in prvo v Istri, ki se je važila s slovensko šolo, ni, brez zamere, nič kaj posebnega. A če se ti po krvi pretaka zasvojenost s skalo, je slika drugačna. Kulinarične ponudbe družine Vovk, ki ima v lasti tudi lokalni kamp, ne gor, ne dol grede nismo preizkušali, ker jih bomo raje čez nekaj let, ko se bomo tja odpravili s štrikom in kompleti. Osp namreč slovi po enem najlepših plezališč daleč naokoli. A tokrat smo šli v hribe.

Do vrha hribčka smo premagali 329 mestoma zložnih ter spet drugje strmih metrov nadmorske višine. Na vrh smo prispeli točno opoldne, na kar so nas opozorile gasilske sirene. Slaba ura hoda po uhojeni planinski poti, ki se vije tudi prek travnatih senožet, od koder smo imeli najlepši razgled na skale Ospa in Mišje peči, Socerb in sosednji Trst, je bila zaznamovana predvsem z norimi downhill kolesarji, ki se jih moraš pošteno paziti, da te slučajno ne zradirajo s poti. Precej adrenalinsko. Tudi za nas planince.

Prvi letošnji hribski izlet

Ker se je najmlajši član ekipe odrezal presenetljivo dobro in je v projektu »prvi letošnji hribski izlet« sodeloval več kot vzorno, smo jo iz Ospa mahnili še do ankaranskega školjčišča. Uživancija sto na uro. Do Ankarana in pri gostilni Sv. Katarina na levo do kampa. Kot da bi nekdo pozabil na tale košček Obale. Precej neugledno, a ravno zato toliko bolj zanimivo. Pokopališče školjk. Tiho, mirno, samo galebi so tulili in brila je burja. Ob ograji koprske luke. Ob izteku desnega rižanskega rokava v morje. Precej obskurno vse skupaj. Ampak totalno romantično.

Kratek, a sladek izlet.

Kaj je lepšega, kot storiti nekaj dobrega za svoje telo, se povzpeti na hrib, ki nagradi s prekrasnimi razgledi vse do Dolomitov in se nazaj grede ob morju posladkati s sladoledom in prgiščem školjk, ki te doma še dolgo spominjajo na dan kot iz sanj. Ker življenje je lepo. Le živeti ga ne smemo pozabiti.