Štejejo le še vrh in všečki? ALI Evolucija gorništva: od cokel do »nulanula«
19 junij • Planinske vsebine
Piše se leto 1778. Štirje srčni možje se z Bohinja obuti v lesene cokle v treh dneh povzpnejo prav na vrh do tedaj še neosvojenega Triglava. Na vrhu se zadržijo dve uri, v še neosvojeno skalo vklešejo svoje inicialke in postavijo možica. Legendarno.
Če bi se to dogajalo po letu 1825, bi se po vsej verjetnosti po prihodu v dolino odžejali s pivom iz takrat še obrtne pivovarne v Laškem. Legendarno.
Prvopristopniki takrat prav tako ne bi bili obuti niti približno tako, kot smo danes. Usnjeni čevlji z usnjenim podplatom so se začeli uporabljati šele v drugi polovici 19. stoletja. Do prave revolucije v razvoju gorniške obutve pride po letu 1937, ko je bil patentiran gumijast podplat z rebrasto obliko. Pod imenom Vibram ga poznamo še danes. Legendarno.
Več kot pol stoletja pred tem, če se ponovno vrnemo v preteklost, natančneje leta 1850, začnejo gorski vodniki uporabljati konopljine vrvi. Proti koncu 19. stoletja je takšno vrv uporabljala že večina pohodnikov, ki so prečili ledenike ali plezali. V letih okoli 1881 pride prav tako do večjih sprememb pri obliki cepina, ki se je razvil iz dveh posameznih orodij: špičaste lesene palice s kovinsko konico in sekire za les. Pohodniški cepin mu je po obliki precej podoben še danes. Legendarno.
Dereze? Tiste z desetimi zobci so prve izdelali kovači na tirolskem, prva derezam podobna orodja pa je človek uporabljal že v pradavnini.
V vseh teh letih do danes je bilo dovolj časa, da je človek v hribih osvojil več ali manj vse, kar se je osvojiti dalo. Oprema se je v tem času izpopolnila in človeku ponudila legendarna doživetja v gorah. O tem so se pisale knjige in pripovedovale zgodbe. Še danes se, čeprav imamo od pojava pametnih telefonov občutek, da se zgodovina piše na novo. »Prvopristopnikov« na že neštetokrat osvojene vrhove je vsak dan več. Na vrhovih zmagoslavno dvigujemo cepine, brez katerih nam »kljukica« na osvojenem vrhu ne bi uspela.
Obvezen je, seveda, »sebek«, ki bo po vseh družbenih omrežjih požel kar največ všečkov in komentarjev v smislu »bravo, 'maš ti to, car, kraljica, življenje je lepo« itd. Dodatne točke ob tem doda seveda še podatek pametne ure o tem, v kako kratkem času smo osvojili vrh. Na spletu mora fotografija v najboljšem primeru zaokrožiti še preden preštejemo vrhove okrog sebe, še preden pozdravimo naključnega gornika in še preden se odpravimo v dolino, kjer je boljši signal in kjer bomo še lažje spremljali odzive na naš uspeh. Žalostno in ironično številni to počno med druženjem ob pivu po zaključku ture, ko pa naj bi pivo veljalo za socialni lubrikant. In pozablja se na pristen stik ... da se življenje ne odvija na družbenih omrežjih.
Čez nekaj let nas bo ob takšnem tempu napredka (in lastne neumnosti) enostavno prehitela "pamet" pametnih naprav, brez katerih nekateri že danes ne znajo živeti. Vsi všečki, komentarji in »sebki« se bodo izgubili v množici podatkov. In z njimi pristni odnosi.
Se temu lahko izognemo? Z lahkoto! Le preskok v naših glavah bo dovolj. A včasih je prav to najtežje.
Še preden »nalakiramo nohte« za naslednji podvig se spomnimo, da od zgoraj naštetega največ velja pozdrav in pomenek s sotrpinom na poti, da je slika v živo veliko lepša kot tista skozi »instafilter« in da pomežik sonca izza gora vklesan v naš spomin … je tisto, kar doživetja dela legendarna. In je tisto, kar je v življenju zares pomembno.
Pa veste, kaj je še zares legendarno? Da se piše leto 2020 in da je Laško »izumil« pivo z 0,0 % alkohola! Oh, kako smo veseli, da ga ne bomo več odgovorno delili in čakali povratka v dolino. Laško 0,0 % kjer koli, kadar koli. Ker Zlatorog je stvar okusa, ne alkohola. Legendarno.
Tisočkrat hura za gorniško evolucijo! #OsvajalecVrhov
