Marjana Hostnik, mama in gorska reševalka

V Sloveniji imamo 17 gorskih reševalnih postaj, v katerih je aktivnih 560 gorskih reševalcev. Med njimi je trenutno aktivnih 43 žensk. Ena izmed njih je tudi Marjana. Zmotimo jo na terasi družinske hiše v bližini Kamnika med igro s svojimi in sosedovimi otroki. Tablic ni, tudi telefonov ne, le raznobarvne vrvice, iz katerih kratkohlačniki pletejo zapestnice in obeske za ključe. A mularija na travniku pred hišo še zdaleč ni pri miru. Pletenje zapestnic je le mašilo med sproščeno igro okrog hiše, plezanjem po vrveh in gugalnici ter še česa bolj adrenalinskega, kar za zbrano družbo osnovnošolcev ne predstavlja nikakršne ovire. So pač otroci plezalcev, alpinistov in ne nazadnje: gorskih reševalcev.

Pa nismo prišli zaradi otrok. Marjanina zgodba nas zanima.

 

Marjana Hostnik

Marjana, kako se je začela tvoja pot gorske reševalke? Koliko časa sploh traja in kako sploh človek postane gorski reševalec?

Že od nekdaj sem bila rada v gorah, nadaljevalo se je s plezanjem, logična posledica je bila včlanitev v Alpinistični odsek v bližnjem Kamniku, ki še danes zgledno sodeluje z Društvom GRS Kamnik, v katerem pa je osnovni pogoj, da je reševalec v prvi vrsti alpinist. To pomeni, da po dobrih treh letih, ko opraviš z alpinistično šolo, pripravništvom in izpiti, pridobiš naziv alpinista. V mojem primeru je bilo tako, da me je v vrste gorskih reševalcev povabil prijatelj alpinist-gorski reševalec. Seveda pa je bila to odločitev celotne ekipe reševalcev, saj je profil medicincev v vrstah reševalcev precej dobrodošel, verjetno pa je povabilu v vrste reševalcev botrovala tudi moja zagnanost v alpinističnem odseku planinskega društva in plezanju.

Sledilo je pripravništvo v društvu GRS, ki so mu sledili izpiti pred državno komisijo. Od tega je letos minilo 12 let.

Koliko članov šteje društvo GRS Kamnik in koliko vas je aktivnih deklet?

Trenutno GRS Kamnik šteje 58 članov, od tega sva dve aktivni reševalki in ena reševalka-pripravnica. Upam, da se nam še katera pridruži.

Se spominjaš svoje prve reševalne akcije?

Med mojo prvo akcijo smo reševali planinko, ki si je zlomila stegnenico. Sama sem ravno sestopala z Brane, kjer sem plezala, ko je bil sklic reševalne akcije. Tako sem se le presedla iz svojega avtomobila v avto reševalcev in se z ekipo odpeljala nazaj na izhodišče, od koder smo šli na pomoč ponesrečenki na Kokrško sedlo. Na srečo se je vse dobro izšlo.

Kako pa se soočaš s tistimi nesrečami, ki se ne izidejo na tak način?

Smrt je na žalost sestavni del reševanja v gorah. Slej ko prej se srečaš s tem, s posledicami pa se spopada vsak reševalec na svoj način. Verjetno vsak skuša doseči to, da se ga takšne stvari čim manj osebno dotaknejo, mu gredo čim manj do srca. Včasih je to težko. Tudi solze pridejo na oči, navadno takrat, ko preminulemu v slovo naberemo šopek, ki gre z njim v vreči v dolino. Meni osebno veliko pomeni to, da se reševalci o tem kasneje tudi veliko pogovarjamo, izrazimo svoje misli, občutja. Veliko pomeni tudi razumevanje partnerja, družine, seveda pa je tu še prijateljica, s katero sva navadno ena drugi strelovod za takšne in drugačne težave in izpovedi.

Med pogovorom Marjanino boso nogo obišče čebela. Opozorim jo na to, na kar mirno z nasmehom odvrne »Saj bo šla svojo pot«. Zdi se, da na življenje gleda drugače …

Mali Rok šteje sedem let, Neja pa devet. Torej si bila reševalka tudi med nosečnostjo?

Tako je. V tem času sem v društvu GRS Kamnik opravljala druge zadolžitve, zgodilo pa se je tudi, da sem se odzvala na sklic akcije v tretjem mesecu nosečnosti. Sprva je kazalo, da bo reševanje preprosto, na žalost pa se je nesreča v bližini Kamnika končala z najslabšim izidom.


Marjana s kratkohlačnikoma 

Med pogovorom se na dovozno pot pripelje tudi Marjanin življenjski sopotnik Primož, prav tako gorski reševalec. Po tem, ko pozdravi otročad okrog hiše, se nam za kratek čas pridruži.

Kako usklajujeta službene obveznosti, varstvo otrok in reševalne akcije?

Zgodilo se je tudi že, da sva se oba odzvala na sklic akcije. Če sva skupaj ob pozivu, se navadno samo spogledava in skupno odločiva, kdo od naju se bo lahko odzval. V zadnjem času je Primož večkrat odsoten zaradi narave dela, tako, da sem v glavnem sama tista, ki grem v akcijo. Je pa zagotovo lažje oditi od doma, če te partner podpira in je tudi sam reševalec.

Kako usklajuješ službene obveznosti z udejstvovanjem v GRS?

Vsak gorski reševalec se posamezno dogovarja s svojim delodajalcem, kako bo toleriral takšno odsotnost z dela. Med šolskim letom v okviru Zdravstvenega doma Domžale na šolah predavam zdravstveno vzgojo za mlade od vrtca do srednješolcev. Glede na način dela in glede na to, da ima kolektiv, v katerem delam, veliko razumevanja za mojo dejavnost v GRS izven službe, večjih težav zaradi moje odsotnosti te vrste ni bilo. To pa ne pomeni, da mi svojega dela v službi zaradi reševalnih akcij ni treba opraviti.

Reševalne akcije se navadno začnejo v najbolj neugodnih urah. Popoldne, zvečer ali ponoči, takrat pa so tudi kratkohlačniki v šoli že opravili svoje. Do sedaj se je zgodilo le enkrat, da sem razred zapustila sredi malčkom najbolj zanimivega predavanja o prvi pomoči in reševanju v gorah. Ob naslednjem snidenju so me presenetili z risbicami gorske reševalke.  
 
Po zaključeni reševalni akciji
 
Letos ima GRS Slovenije do danes (3. julij 2019) za seboj že več kot 250 posredovanj, 19 nesreč pa se je končalo s smrtnim izidom. Kaj po tvojem mnenju botruje tako številnim nesrečam in posledično tolikšnemu številu intervencij?

Včasih se je v hribe hodilo precej drugače. Vzeli smo si čas in takrat, ko je bilo nevarno tudi znali obrniti. Danes je vse postalo instant. Vsem se nam mudi. Mudi se nam v službo, mudi se nam na sestanke, mudi se nam po opravkih in posledično se nam mudi tudi v hribe in s hribov. Če ne dosežemo vrha, smo razočarani, nismo dosegli cilja. Vse našteto pa je le še korak do nesreče.

Drug težava so naši hribi, ki so za marsikoga, ki le bere opise in dostope, preden pride do njih, precej dostopni. Tako tujci praktično ne vedo nič o trenutnih razmerah, še posebej pa ne letos, ko se je sneg v višjih predelih v senčnih legah obdržal dolgo v poletje. Zato letos rešujemo predvsem za takšne razmere nepripravljene in neopremljene obiskovalce gora.

Ena izmed težav, da je nesreč in posredovanj veliko, je tudi ta, da na primer tujci na zgornji postaji gondole na Veliki planini na svojem pametnem telefonu na svetovnem spletu dostopnem zemljevidu poiščejo najbližjo pot v dolino. Ta jih zapelje neposredno pod žičnico v za nepoznavalce terena zelo nevarno območje. Naši hribi so za tujce tudi precej »dostopni«, saj po njihovem mišljenju višina Triglava ni nič posebnega, ko pa se na marsikaterem cestnem prelazu znajdejo krepko čez 2000 metrov nad morjem. Dejstvo pa je, da naši hribi le niso tako lahko dostopni.

O nevarnosti ustvarjanja čim bolj spektakularnih fotografij v hribih, ki jih potem obiskovalci gora, katerih niti ne moremo nasloviti z gornik ali planinec, objavljajo na družabnih omrežjih, niti ni vredno zgubljati besed.

Marjana, naštela sva vse tiste slabe strani življenja gorskega reševalca. Kaj pa so tiste pozitivne plati?

Mislim, da bo dovolj, če povem, da imam med gorskimi reševalci tudi najboljše prijatelje. Vezi, ki se stkejo v najbolj nemogočih razmerah, so najmočnejše.

Za konec še tole: kaj sledi po zaključku reševalne akcije?

Navadno gremo vsak po svojih opravkih, včasih tudi direktno v službo, čeprav je za nami cela noč dela. Včasih pa se le zgodi, da nam po uspešno zaključeni akciji uspe ujeti še kak prost trenutek. Takrat z veseljem posedimo v »kontejnerjih«, ki so trenutno sedež našega društva. Naj povem, da naše prostore krasi tudi popolnoma nov hladilnik, s katerega nas pozdravlja Zlatorog. Osvežitev je v takšnih trenutkih garantirana.

Preden se nad Kamnik zgrne nevihta, se zahvalimo Marjani in njeni družini ter jim zaželimo sproščujoče počitnice ob morju. Teh se veselita predvsem Rok in Neja.

EPILOG:
Naslednje jutro se na spletni strani GRS Kamnik znajde zapis, ki se začne takole: Nočno reševanje francoskih planincev ...
Kontaktiramo Marjano in jo povprašamo: Si bila zraven? 
V smehu odvrne: Seveda.

Z Marjano se je pogovarjal Zlatko. 

Prispevke za Gorsko reševalno zvezo Slovenije bo Pivovarna Laško v vašem imenu (vsak vaš podpis šteje 1 euro) ponovno zbirala v soboto, 24. julija 2019, pri Kosijevem domu na Vogarju. V naši družbi bodo, seveda, tudi številni gorski reševalci. Zabeleži datum in se nam pridruži. 

 

Deli članek na družbenih omrežjih

PRIPOROČAMO ŠE

Ostale pisarije
Na Triglav po navdih
20. september 2019
Ostale pisarije
13. kolesarski vzpon na Šmohor
20. avgust 2019
Zlatko raziskuje
Po razglede nad Bohinjsko jezero
15. avgust 2019
Ostale pisarije
ČE ni gor, nisi bil gor! #LEPIINDRZNI
26. julij 2019
Ostale pisarije
Kje so tiste stezice?
08. julij 2019
Poročilo
Na Razorju v dobri družbi!
07. julij 2019
Poročilo
S skupnimi močmi v Mojstrani!
17. junij 2019
Zlatko raziskuje
Na hribovsko mal´co na planino Šija
22. maj 2019
Ostale pisarije
Prva pomoč v hribih
08. maj 2019
Ostale pisarije
Varno v hribe – razmere in orientacija
23. april 2019
Zlatko raziskuje
S kratkohlačnikom v Dolino Triglavskih jezer
22. november 2018
Ostale pisarije
Dnevi Aljaževega stolpa v dolini
05. oktober 2018
Ostale pisarije
Laško Zlatorog torta
01. september 2018
Zlatko raziskuje
Ženski odklop nad 16. vršiškim ovinkom
30. julij 2018
Ostale pisarije
Film: V kraljestvu zlatoroga
17. julij 2018
Zlatko raziskuje
IZLET: V deželi kozorogov in svizcev
12. julij 2018
Ostale pisarije
Kratkočasenje na poti
17. maj 2018
Ostale pisarije
Priporočila za hojo v hribe
17. maj 2018
Ostale pisarije
Tomo Česen: ne iščite bližnjic!
09. maj 2018
Ostale pisarije
Nasveti za varno planinarenje
29. april 2018
Ostale pisarije
Varnost na zelo zahtevnih planinskih poteh
10. april 2018
Ostale pisarije
Zlatorog na Triglavu
10. april 2018
Ostale pisarije
​Prva pomoč v gorah pozimi | PODHLADITVE
05. januar 2018
Ostale pisarije
​Novi sneg + veter = kloža!
13. december 2017
Ostale pisarije
Snežni plaz
03. december 2017
Ostale pisarije
Zlatorog na Triglavu
28. september 2017
Ostale pisarije
Orientiranje po soncu
07. avgust 2017
Zlatko raziskuje
Po sledeh pastirskih škratov
21. julij 2017
Zlatko raziskuje
Frischaufov dom na Okrešlju
26. maj 2017
Ostale pisarije
Klicanje na pomoč
12. oktober 2016
Zlatko raziskuje
Slovenski planinski muzej
15. september 2016
Zlatko raziskuje
Planina Dolga njiva
02. september 2016
Ostale pisarije
V kraljestvu Zlatoroga
21. avgust 2016
Zlatko raziskuje
Storžiška avantura
10. avgust 2016
Ostale pisarije
Ko se zabliska
15. julij 2016
Ostale pisarije
POTREBA PO ODNOSU
11. julij 2016
Zlatko raziskuje
Ko ugrizne kača
07. julij 2016
Ostale pisarije
Kako izbrati med množico predlogov
07. junij 2016
Ostale pisarije
Z otroki v hribe
02. junij 2016
Ostale pisarije
​V hribe v dežju? Zakaj pa ne!
01. marec 2016
Ostale pisarije
Kako mrzla je burja?
30. oktober 2015
Ostale pisarije
Srečanje z medvedom
11. september 2015
Ostale pisarije
Ko se zabliska
20. avgust 2015
Ostale pisarije
Grenadir marš
04. maj 2015
Ostale pisarije
Planinski bonton
14. april 2015

ZADNJA FOTOGALERIJA

V GIBLJIVI SLIKI

SODELUJEMO S PLANINSKO ZVEZO SLOVENIJE

290

planinskih društev

58.143

registriranih članov

178

planinskih koč

1.7

mio

planincev obišče slovenske gore vsako leto

10.000

km

planinskih poti